KAKO DOŽIVLJAM LEBDENJE

Lebdim zaradi različnih razlogov, a nisem vedno pripravljen, kar po navadi ugotovim šele med lebdenjem. Lebdenje mi nudi nekaj več, nekaj več tistega kar ne poznam in že dalj časa zaznavam. Moje telo sem v 40 letih dobro preučil in preizkusil, a vedno bolj dojemam, da to kar  ga poganja je nekaj drugačnega, bolj osebnega in neprimerljivo z znanimi dognanji.

Vsa stvar se prične s prho, ki moje telo pripravi za vstop v bazen. Ko si pripravim obrazno brisačo in svežo vodo za spiranje obraza,  vstopim v bazen ter se usedem. Uležem se kot na vodno posteljo in se čudim vzgonu, saj moje telo plava kot plovček na gladini vode. Luči se ugasnejo, nastane popolna tema in tišina.  Prikotali se prvi občutek, ki bi ga opisal kot praznino saj ni svetlobe, zvoka ali pa pomola na katerega bi se lahko uprl in potrdil svoj obstoj. Zaprem oči in prelistavam misli, ki začno švigati skozi glavo. Ena misel za drugo me zaposlita za nekaj časa, za koliko ne vem, saj ne morem oceniti kako dolgo že lebdim in koliko je še do konca.  Misli postajajo naporne, zato se spet zavem situacije, tišine, breztežnosti in teme. Takrat se zgodi »čudež«, ne zaznavam več telesa, kar je ob izenačeni temperaturi kože, slanice in zraka fiziološki pojav. Nadaljujem z lebdenjem in vem, da sem pripravljen na globino, da zlezem vase oziroma v neomejen prostor, lepo mi je. Občutki so zanimivi,  mogoče bi zaspal, mogoče bi razmišljal, mogoče bi se zbudil, najraje pa bi potoval po vesolju in opazoval okolico, ki je iz trenutka v trenutek drugačna. Ja nekaj časa potrebujem, da naberem dovolj koncentracije in najdem svojo pot na sivi cesti, ki me vodi do blaženega občutka brezskrbnosti. Ne ni tako enostavno, nekaj me porine s sive ceste in že se znajdem v jarku, tako se pobiram in poizkušam ponovno na sivo cesto, ki tako gladko in ravno teče v smeri mojega cilja. Napnem vse sile leve in desne poloble možganov in se s težavo privlečem nazaj na sivo cesto. Takrat sem srečen, ne vem kaj je to, bi rekel blažen občutek. A žal »lebdilnik« ni savna in ne morem vstaviti dodatnih 20 eur, da bi podaljšal občutek, vse je odvisno od mene, moje koncentracije in želje. Lebdilnik je orodje kakor vrtalnik s katerim je potrebno znati delati in izbrati primeren sveder.

Ponovno se zavem »Ok, koliko je še do konca?« nimam pojma, a težko bo nazaj, nazaj v stanje blaženosti, saj sta mi dva ali trije poizkusi vračanja na sivo cesto »požrli« vso energijo, ki jo moje telo premore, to je posebna energija, ki je ne znam poimenovati.  Poizkusim še, a postajam vedno bolj utrujen in zaspan, tako vsi moji poizkusi vračanja na sivo cesto izgledajo bolj kot globoko spanje s smrčanjem, ki ga nikoli ne slišim a me slišijo v recepcijo.

Nekaj me prebudi, celo noge postanejo nekako nemirne a ni nujno, zanima me kdaj bo konec in vedno takrat, res vedno takrat, ko si zaželim konca se prižge lučka in zadoni zvonček, ki me prebudi. Po zvoncu sem najprej vesel, da mi je uspelo zdržati celotno terapijo, naslednji trenutek pa mi je žal, da je že konec.  Po nekaj trenutkih se usedem in pridem k sebi, ko zberem vse občutke ugotovim, da srca ne slišim saj se je popolnoma umirilo, počutim se kot prerojen.

Občutek ostaja še dolgo po terapiji, najlepše pa je, ko se takoj po lebdenju spravim v posteljo in nadaljujem svojo zgodbo v sanjah.